Rolkanje




НазваRolkanje
Дата канвертавання20.01.2013
Памер62.19 Kb.
ТыпДокументы

Rolkanje


Rólkanje je vožnja ali kakšno drugačno manevriranje na rolki. Človek, ki rolka, je rolkar.

Prav tako kot rolanje tudi rolkamo za rekreacijo ali šport. Rolkanje je primerno tudi za prevažanje (ker je hitrejše od hoje). Podobni (ekstremni) športi so deskanje na snegu, BMX in surfanje.

Rolkanje


Ker rolkanje izvira iz ZDA, tudi pripadniki rolkarske subkulture uporabljajo mnoge iz angleščine privzete besede. Tako je rolka »skejt«, rolkanje »skejtanje«, rolkar pa »skejter«. Prevzete besede prevladujejo tudi pri poimenovanju raznih tehnik, opreme in drugih sestavnih delov rolkanja.

Rolkanje izvira iz surfanja, ker so surferji hoteli »surfati«, ko ni bilo valov. Tako so naredili prve polke, ki so bile v osnovi podobne današnjim. Rolkanje so takrat imenovali »surfanje po pločnikih«, ker so rolkarji posnemovali manevre surferjev. Dandanes pa je prišlo do obratne situacije: surferji prenašajo trike iz rolkanja na valove, rezultat pa je razvoj obeh »športov«.

Zgodovina


V sedemdesetih je bilo rolkanje še vedno šport izvajan na pločnikih, rolke pa so bile oblikovane za izgled, ne pa funkcionalnost. Zaradi ozkih podvozij (sleng: »akse«, »aksli«) so bila kolesa blizu skupaj, zaradi tega je bila rolka dokaj nestabilna. Naravna evolucija je vodila do širših rolk (in podvozij), kar je omogočalo uporabo bolj zahtevega terena. Med prve tipe takega terena spadajo suhi rečni jarki in prazni hišni bazeni (oboji so popularniše dandanes). Kmalu so začeli lastnosti tega terena posnemat in tako se je rodila rampa. Prve take rampe so bile oblike četrtine kroga, po katerih so se rolkraji vozili do zgornjega roba. Velik napredek je pomenil izum half-pipe-a (slovensko: pol-pipa), ki je sestavljen iz dveh četrtin kroga in nekaj ravne površine med njima. Half-pipe je še vedno ne pogrešljiv del skoraj vsakega poligona za rolkanje, uporabljajo ga tudi pri deskanju na snega, rolanju in BMX-u.

Half-pipe [háfpájp] je športni objekt, na katerem rolkarji, BMX kolesarji, deskarji na snegu in rolarji izvajajo trike. Sestavljen je iz dveh quater-pipeov s ploščadjo med njima. Glavna razlika med pravim half-pipeom in dvema quater-pipoma, postavljenima nasproti drug drugemu, je ploščad med njima, ki je narejena iz enakega materiala kot stranici, zaradi česar na njem ne izgubimo hitrosti.

Na vrhu vsake krivine je železen rob (po navadi cev), ki omogoča drsenje in drgnenje športnega rekvizita ob rob (pri vsakem športu se drsi z drugim delom športnega rekvizita). Trike športnik izvaja na robu ali pa leti čez rob in pristane nazaj v krivino.

Stranici sta ukrivljeni (krivini), ko dosežeta pravi kot, se krivina nadaljuje naravnost navzgor, da omogoča enostavnejše izvajanje trikov. Večja kot je krivina, več mora biti tudi ravne stene. Če se krivina nadaljuje naprej od pravega kota, je to nadnavpična ("oververt") krivina, ki je značina za nekatere druge objekte. Manjši half-pipe brez navpičnega dela se imenuje mini-rampa. Razlikujeta se tudi po višini: half-pipe je po navadi visok vsaj 3 m, mini-rampa pa do 2 m. Ravne stranice ima pobočje ("benk").

Prvi half-pipei izvirajo iz rolkanja in so bili posnemanje praznih bazenov, po katerih so takrat rolkali. V začetku niso imeli vmesne ploščadi, kar pa ni dalo rolkarju dovolj časa, da se pripravi na trik.

Razvoj rolkarskih trikov


Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) so se triki zavijali iz enostavnih dvo-dimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak.

Prvi triki v tej evoluciji so bili t.i. »early grab« (slovensko: zgodnji prijem) - rolkar se približa objektu (npr. half-pipe, bazen) z več hitrosti, kot jo je potrebno za doseg zgornjega roba. Preden rolkar doseže rob, se z eno roko prime za rolko in se na njej obdrži, ko preleti rob. Trik se zaključi z pristankom, rolkar takrat rolko izpusti iz roke. Ti triki so prvi dali občutek letenja, vandar pa jih je zelo omejeval tip terena.

Drug korak v tej evoluciji je bil t.i. »bonless«. Ta trik omogoča skok zelo visoko, z tudi zelo malo prakse. Rolkra prime rolko in obenenm da sprednjo nogo dol z nje. Z roko dvigne rolko na želeno višino in dvigne prednjo nogo še preden se začne spuščati. Ta trik je omogočal tudi dosti večje rotacije (lažje), kot »early grabi«.

S trikom »no comply«, je v rolkanje prišel eden izmed dveh najpomebnejših delov rolkanja: »pop«. Primerne besede za prevod »popa« ni, zato je bolje, da se z njim nekoliko seznanite: Razlaga pojma »pop«: s popom poimenujemo rolkino sposobnost, da sprejme energijo, ki jo dobi pri odrivu od tal (z zadnjo nogo) in jo pretvori v (večjo ali manjšo) višino. Pri popu se rolka postavi skoraj pokončno in se malenkost dvigne od tal. Pri »no complyju« je prisoten le pop, rolka se izravna z nadzorovanjem z zadnjo nogo. Tudi »no comply« omogča rotacije, prvič tudi rotacije samo rolke (ne skupaj s telesom).

Okoli leta 1978 je Alan »Ollie« Gelfand izum najosnovnejši sodobni trik »ollie«. Ollie omogoča skok brez prijemov ali uporabe nog dol z rolke. Prvotno so trik izvajali na hal-pipeu tako, da so rolko le povlekli s sprednjo nogo. To pa ni delovalo na ulici, zato je Rodney Mullen triku dodal prej opisani pop. Tako je še dandanes trik sestavljen iz popa in izravnavanja s sprednjo nogo. Najvišji ollie (skok) je leta 2000 naredil Danny Wainwright z višino 44.5 inčev (114 cm).

Večino modernih trikov je izumil Rodney Mullen (in še vedno jih) in se po navadi izvajajo z kombinacijo premikov sprednje in zadnje noge.

Rolkarji najzaslužnejši za razvoj rolkanja


Tony Hawk, ameriški poklicni rolkar, * 12. maj 1968, Carlsbad, Kalifornija, ZDA.

Hawk dandanes velja za enega najboljših rolkarjev na svetu. Njegova položaj v svetu rolkanja je primerljiv s položajem Michael Jordana v košarki. Področje rolkanja, ki ga obvlada je vertikalno rolkanje, njegov položaj na rolki pa je goofy.

V preteklosti je bil lastnik svojega half-pipea, ki mu ga je naredil oče, ko je še živel s svojo prvo ženo Cindy in sinom Rileyem. Njegovo takratno hišo so imeli za popolno rolkarsko igrišče.

Leta 2000 je Hawk podpisal pogodbo z založnikom računalniških iger Activision za uporabo njegove podobe v video igri imenovani Tony Hawk\'s Pro Skater. Igra je doživela 5 popularnih nadaljevanj: Tony Hawk\'s Pro Skater 2, Tony Hawk\'s Pro Skater 3, Tony Hawk\'s Pro Skater 4, Tony Hawk\'s Underground in Tony Hawk\'s Underground 2. Če naslovu odvzamemo apostrof, dobimo ime britanskega komika Tony Hawks, ki na svoji spletni strani objavlja komične odgovore zmedenim oboževalcem (Tony Hawksovi odgovori na elektronska sporočila).

Hawk je dosegel popularnost tudi izven rolkanja in je nastopil v reklamah za mnogo podjetij, npr. Apple računalniki in Domino\'s Pizza. Njegov lik se je pojaivl tudi v televizijskih nanizankah, kot so Rocket Power, The Simpsons, Max Steel, Sifl and Olly in Viva la Bam, filmih kot so Jackass: The Movie in Dogtown and Z-Boys, in je odigral stranske akcijske v filmih, kot sta Gleaming the Cubegg in Police Academy 4.

Najbolj medijsko pokrivani trik v zgodovini rolkanja je bil Hawkov 900-stopinjski obrat, ki ga je odpeljal po 11 poskusih na X gamesih leta 1999. Njegov vzdevek je "birdman".

Rolkarska subkultura se je skozi desetletja izoblikovala med rolkarji. Za pripadnike te subkulture je značilno predvsem, da poleg tej, pripadjao še kaki drugi subkulturi (po navadi povezano s glasbo), kar povzroča veliko raznolikost rolkarjev.

Pomemben del razvoja vrednot rokarke subkulture je nesprejemanje večinskega dela družbe, iz česar sledijo občutki prikrajšanja in sovražen odnos do avtoritete. Začetek legalnega pregona rolkarjev je sprožil prepoved rolkanja na javnih površinah v ZDA. Dandanes si za rolkanje lahko kaznovan z denarno kaznijo do 300$ ali pa celo z nekaj dnevi v zaporu. Ker so rolkarji povprečno stari manj kot 18 let, to predstavlja veliko in zanje nerazumljivo prepreko za svobodno udejstvovanje.

Mnogi povezujejo rolkanje z umetnostjo, zato se velik del rolkrjev z umetnostjo ukvarja na manjši ali večji ravni. Tako dandanes umetniška razstava poklicnega rolkarja ni več redkost, mnogi "običanji" rolkarji se umetniško izražajo z poslikavo svojih rolk (zgornje in spodnje strani). Neposredna posledica pa je, da je večina umetnikov zaposlenih v rolkarski industriji, čeprav temu ni bilo tako še do poznih osemdesetih.

Čeprav vsi, ki rolkajo, ne pripadajo rolkarski subkulturi, pa je za večino rolkarjev značilno, da se niso našli v drugih (pogosto skupinskih) športih. Dasiravno se z rolkanjem lahko ukvarja vsak posameznik individualno, pa te ljudi vseeno veže želja po pripadnosti v skupine. Tam najdejo uteho za svoje alternativne vrednote, katerih skupna značilnost je, da nasprotujejo popularnim (konformizmu) in da niso odvisne odnjihove šišre sprejetosti.

Mnogo razburjenja je v svet rolkanja prinesla širša popularnost rolkanja konec 20. stoletja, ki se nadaljuje še danes. Rolkarji so namreč mnenja, da se za ta šport (ki ga sami pojmujejo za življenski slog) ljudje sedaj odločajo zaradi njegove popularnosti in zato, ker bi jim pomenil kaj več. Kot taki tudi ne morejo biti pripadniki rolkarske subkulture.

Amaterski rolkar je rolkar, ki se z rolkanjem ukvarja amatersko (ljubiteljsko). Amaterske rolkarje sponzorirajo podjetja (tako kot poklicne), vendar pa nimajo svojih modelov produktov in prejemajo manjšo plačo kot poklicni. Pred statusom amaterja ima rolkar pogosto status "flow" (angleški izraz), kar pomeni, da dobiva produkte od podjetja po zelo nizki ceni.

V rolkarskem svetu velja prepričanje, da so amaterski rolkarji veliko bolj motivirani, ker se s svojim statusom še ne morejo preživljati in med njimi vlada velika konkurenca. To potrjujejo tudi njihovi triki v video delih, ki jih posnamejo za svoje sponzorje, njihovo rolkanje na demostracijah in tekmovanjih (ki so ločena od poklicnih). Jake Phelps je dejal, da ima amterski rolkar dve leti časa, da se izkaže ali pa nikoli ne doseže statusa poklicnega rolkarja.

Poklicni rolkar ali profesionalni rolkar je rolkar, ki se z rolkanjem ukvarja poklicno. Poklicne rolkarje sponzorirajo razna rolkarska podjetja, ki jim plačujejo plačo v denarju in zastonj izdelki. Od amaterskih rolkarjev jih dandanes ločijo le še lastni modeli izdelkov (deske rolk, športni copati).

Čeprav v tem poklicu prevadujejo moški, obstajajo tudi podjetja, namenjena ženskam (in s tem tudi sponzoriranju žensk) oziroma primeri, ko podjetja sponozorirajo tudi ženske. Prva poklicna rolkarka je bila Elissa Steamer.

Sponzorji po navadi predstavljajo edini vir dohodka za poklicnega rolkarja, dandanes je dovolj že eno večje podjetje, da rolkar živi (finančno) normalno življenje. Večina bolj znanih poklicnih rolkarjev ima vsaj dva sponzorja, zaradi česar so finančno zelo dobro preskrbljeni. Obstajajo pa tudi primeri, ko poklicni rolkarji ne dosežejo zadostne popularnosti in si služijo denar tudi z normalnimi službami.

Poklic poklicnega rolkarja je v bistvu le rolkati vsak dan (in v rolkanju napredovati), vendar se podjetjem, ki jih sponzorirajo "oddolžijo" tako, da posnamejo svoj del za video, ki ga ta firma izda. Deli v rolkarskih videih poklicnim rolkarjem prinesejo največ spoštovanja in pozornosti, zato so v njihovi karieri zelo pomembni. Poklicni rolkarji se udeležujejo tudi demostracij (sleng: demo), ki jih organizirajo njihovi sponzorji in jih s tem promovirajo. Vse pogosteje se udeležujejo tudi podpisovanj (po več ur skupaj), kar že nakazuje na njihov "zvezdniški" sloves. S popularizacijo rolkanja so v očeh večjih (po navadi izvenrolkarskih) sponzorjev na pomembnosti pridobila tekmovanja, vendar proti-avtitoritativna narava rolkarjev temu nasprotuje in poudarja družabno funkcijo tekmovanj.

Slabost poklicnega rolkanja je, da človek ne more (poklicno) rolkati do takih starostih, kot jih dosegajo "normalni" delavci. Trenutno so najstarejši poklicni rolkarji stari okoli 40 let (približno toliko je staro tudi rolkanje samo), npr. Tony Hawk in Rodney Mullen. Znotraj rolkarskega sveta nekateri obsojajo določen "pritisk", ki ga občutijo pod sponzorstvom, ki ga lahko podjetje kadarkoli prekliče. Moderni fenomen so tudi veliki pritiski poklicnega rolkanja, ko rolkarji skačejo preko vedno večjih ovir, stopnic in drsijo po vedno daljših ograjah, kar prinaša hude poškodbe (posledično jih veliko uporablja tablete proti bolečinam).

Za mnoge starešje poklicne rolkarje je že značilo načtovanje kariere, preračunavanje rizika in posvetovanje s sponozji. Vse to veliko pripomore v primeru poškodbe, ker jo lahko tako delno prikrijejo. Veteran v tem poslu Jamie Thomas trdi, da ima vedno shranjenih od 25 do 50 slik, ki mu zadoščajo, da ohranja svojo prisotnost v medijih tudi takrat, ko je poškodovan.

Upokojitev


Konec kariere lahko za rolkarja pomeni hujša poškodba (npr. zlom), vendar se jih večina vrne (znani so tudi primeri vrnitve po dveletni pavzi), med tem časom pa jih finančo še vedno podpirajo sponzorji. Nekateri se po hujših poškodbah umaknejo iz poklicnega rolkanja, a še vedno rolkajo rekreativno in/ali dobijo službo v rolkarski industriji.

Po tem, ko se umaknejo iz aktivnega rolkanja, mnogo rolkarjev pridobi "status legende" in večkrat obdržijo po en model (grafike) pri firmi, ki pa je ne menjujejo tako pogosto, kot drugi (aktivni). Nekatera podjetja imajo tudi po cele ekipe "legend", ki jih je mogoče tržiti zaradi njihove zapuščine rolkanju in "nesmrtne" popularnosti.

Po letu 2000 so nekateri "upokojeni" rolkarji skupaj s svojimi sponzorji obudili tudi stare oblike rolk (ne pa le grafike) za stare nostalgike, ki jih današnje rolkanje zelo ne privlači. Temu so sledili tudi poligoni za rolkanje, ki so začeli vključevati tudi kopije starejših objektov.

Poligon za rolkanje (med rolkarji znan kot skejt park) je poligon, na katerem so postavljeni objekti, narejeni za rolkanje. Mnogokrat se da v poligonih za rolkanje voziti tudi s BMXi in rolerji. Najpogostejši objekti so zidki (namenjeni drsenju), skakalnice in razne rampe.

Poligoni za rolkanje so lahko zasebni ali v javni lasti. Zasebni imajo po navadi vstopnino, medtem, ko je javni nimajo. Veliko pokritih poligonov (v zgradbah) je zasebnih, ker njihovo vzdrževanje zahteva veliko sredstev. Pokriti poligoni so po navadi zgrajeni na območjih z daljšimi obdobji snega ali dežja. Ker vzdrževanje zunanjih poligonov ne zahteva skoraj nič sredstev, so veliko bolj privlačni za javne investitorje (občine).

Največji poligon na svetu gradi Kitajska in obsega 500.000 kvadratnih čevljev (46.452 kvadratnih metrov).

Zgodovina


Ko je rolkanje doseglo večjo priljubljenost in je bilo vedno težje najti prazen bazen, so v Kaliforniji začeli nastajati prvi poligoni, ki so posnemali tak teren. Skozi čas so se iz teh prvotnih posnemanj bazenov razvili half-pipei, poligoni pa so, v skladu s trendi v rolkanju, začeli vključevati objekte, ki so bili kopija uličnih objektov. Po navadi so poligoni skoraj v celoti iz betona (značilen za krivine, ker jih je iz lesa težje oblikovati) ali lesa (objekte lahko naredi vsak doma), kombinacije med materialoma niso najbolj pogoste.

Med rolkarji velja prepričanje, da večina modernih poligonov ne odseva potreb skupnosti in slabo posnemajo ulične objekte. Velik korak v tej smeri pomenijo "rolkarski trgi" (sleng skejt plaza), ki so ulični parki, zgrajeni izključno za rolkanje. Zato so popolno posnemanje uličnih objektov. Edini argument proti izgradnji rolkarskim trgom je, da v njih ni krivin ali drugih objektov za vertikalno rolkanje, ki tako še dodatno izgublja popularnost.

Spornost


Rolkarski poligoni so problemtični predvsem zaradi celodnevne razsvetljave, hrupa (povzročajo ga toliko kot povprečna cesta), zbiranja "punk najstnikov" in grafitov. Čeprav so rolkarji večinoma navdušeni nad grafiti, te barve puščajo za sabo zelo spolzko podlago.

Značilen je tudi konflikt med rolkarji in BMX kolesarji, ker lahko BMX kolesa zelo poškodujejo objekte. Novejši materiali bi naj bili odporni proti tem poškodbam. BMX kolesarji prav tako ubirajo različne linije kot rolkarji, kar velikokrat vodi do trčenja. V Sloveniji to zaničevanje ni vkoreninjeno in med BMX kolesarji in rolkarji vlada solidarnost.

Večje sovraštvo rolkarji gojijo do rolerjev, ki bi jim naj "ukradli" trike in stil. Prav tako so rolkarji mnenja, da je rolanje neprimerno lažje (in zato tudi bolj priljubljeno) kot rolkanje. Te vrste sovraštvo je prisotno tudi v Sloveniji, vendar ima drugačen izvor. Večina poligonov za rolkanje, zgrajenih v Sloveniji je veliko bolj primerna za rolerje kot rolke, čeprav zanje v večini primerov zaprosijo prav rolkarji.

Poligoni za rolkanje v Sloveniji


V Sloveniji prevladujeta dva izdelovalca poligonov: Metaless, ki izdeluje objekte iz železa in trde plastike in novejše podjetje Varis [1], ki objekte izdeluje iz betona. Ker po mnenju mnogih rolkarjev objekti teh izdelevalcev še vedno niso popolni, čeprav vozni, in ker so tako dragi, da je za njihovo pridobitev potrebno financiranje iz bogatejših virov (običajno občine), veliko manjših poligonov naredijo rolkarji sami.

Dolgo časa je bil najpomembnejši poligon za rolkanje v Sloveniji v Novi Gorici, v novejši zgodovini pa je daleč najbolj opevan poligon za rolkanje v Kopru. Zelo dober primer poligona, ki so ga naredili rolkarji sami, je tisti v Ajdovščini [2] in v Gornji Radgoni [3]. Slednji ne dosega zaslužene slave, ker si ga rolkarji delijo s rolerji. Prestolnica Ljubljana je v tem pogledu zelo slabo zastopana in je v preteklosti imela poligon na Metelkovi, trenutno pa ima le manjšega na Viču.

Nerešen problem v Sloveniji ostaja pokriti poligon za zimo, kateremu je leta 2004 v prevolilnem boju izrekla podporo Stranka mladih Slovenije, a občina zanj nima prostora v proračunu vsaj do leta 2010. Edini pokrit objekt je mini-ramp v rolkarski prodajalni Freak Chick v Mariboru, z izejmo nekateri privatnih objektov, ki niso širše dostopni.

Vertikalno rolkanje (sleng vert skejtanje) je rolkanje na rolkarskih objektih, ki omogočajo vertikalno letenje, npr. half-pipe. Večina teh objektov ima krivine, za to vrsto rolkanja pa je značilna tudi večja hitrost in višina trikov. Prav tako so večjih dimenzij tudi rolke in objekti.

V sodobnem rolkanju so začeli vertikalni rolkarji (sleng: vert skejterji) začeli uporabljati objekte, kot so loop in zelo velike skakalnice s krivinami (njihova velikost je primerljiva z velikostjo tistih, ki jih uporabljajo v motorkrosu in deskanju na snegu). Za te objekte niso značilni vertikalni poleti, vendar pa dosegajo podobne hitrosti in zahtevajo več zaščite - zato na teh objektih rolkajo le vertikalni rolkarji. Začetnik te nove smeri je legenda vertikalnega rolkanja Danny Way.

Vertikalno rolkanje je znano po mnogo hujših poškodbah nasproti uličnemu rolkanju (čeprav so te tudi tu lahko zelo hude), zato vertiklani rolkarji rolkajo s polno zaščito: čelado, ščitniki za komolce, kolena in zapestja. Vzrok hudih poškodb je višina, ki jo dosegajo pri izvajanju trikov. Razvit je način pristajanja na kolenih (podoben manever izvajajo golmani pri hokeju) v krivino, ki se ga mora vsak naučiti, preden se sploh loti prvih trikov.

Niso pa vsi vertikalni triki izvajani v zraku - veliko bolj tehničnih trikov se izvaja na robu objekta (rampe) in veljajo za nekoliko težje. Nasprotno kot pri uličnem rolkanju so triki, pri katerih se primemo za rolko, v vertikalnem rokanju lažji, ker je veliko težje uloviti rolko po rotaciji samo z nogami.

Vertikalno rolkanje je bila sploh prva oblika rolkanja, a je od zatona v osemdesetih letih počasi izgubljalo popularnost. Velik razlog za to je še dodaten strošek za zaščito in relativno majhno število primernih objektov (še posebej izven ZDA). Večje rolke in pripadajoči deli so prav tako težje dobavljivi v državah, kjer rolkanje ni zelo razvito. Vertikalno rolkanje je tudi veliko težje in terja veliko več zavzetosti kot ulično.

Modernejši "trend" je nekakšen vmesni korak med uličnim in vertikalnim rolkanjem. Ti rolkarji se vračajo h koreninam rolkanja in spet uporabljajo prazne bazene brez vsakaršne zaščite. Izvajajo enostavnejše trike, ker si ne morejo privoščiti prevelikih poškodb, zato je zelo velik faktor slog. Težavnost svojih trikov stopnujejo z višino krivin, ki dosegajo (ali presegajo) tiste iz vertikalnega rolkanja. Ti rolkarji velikokrat rolkajo tudi na ulicah, po navadi z manj tehničnimi triki, ki pa so bolj nevarni zaradi višine ali dolžine.

Zaradi upada popularnosti vertikalnega rolkanja veliko teh rolkarjev rolka tudi ulične objekte.


Kako izvesti trik "ollie"



(sok)



Med najosnovnejše trike oziroma skoke pri deskanju na snegu zagotovo spada "ollie". Ta v nadaljevalni tehniki predstavlja osnovni gib za izpeljavo skorajda vseh bistveno težjih tehničnih trikov. Korenine tega skoka segajo v sorodno športno zvrst rolkanja na deski ("skateboarding"). Ollie je zapuščina Allena Gelfanda in osnova vseh "snowboard" skokov, saj se pri njem naučite nadzora premikanja težišča telesa in obenem doseganja večje višine skoka. V osnovi je to brezpodporni skok na ravnini, pri katerem se odrinete z repa deske. Za lažje izvajanje tega skoka je na pomoč z nekaj nasveti priskočil Iztok Kvas iz športnega centra Pohorje v Mariboru.

Izbira terena: ravnina, oziroma kasneje v gibanju, blaga naklonina.

Tehnika izvedbe se deli na pripravljalno (1.), začetno (2.), izvedbeno fazo (3.) in zaključne faze (4.).

1. V osnovnem položaju z zmerno hitrostjo drsite po celotni površini deske. Težišče je znižano, v kolenih in skočnem sklepu bodite pokrčeni, prednja roka naj kaže v smeri drsenja.

2. Sledi počep na zadnjo nogo, tako da obremenite rep deske. Istočasno razbremenite prvo nogo in jo dvignite (pokrčite). Sledi iztegnitev v skočnem in kolenskem sklepu zadnje noge - odriv. Roke naj spremljajo delo nog. Z njimi zamahnite v smeri navzgor, kar bo pripomoglo k večji višini skoka.

3. Ko je pritisk na desko največji, potegnite zadnjo nogo oziroma koleno k prsim. V zraku je potrebno prižeti kolena obeh nog močno k prsim - skok bo tako kar se le da visok. Desko poravnamo s tlemi (vodoravno) in se pripravimo na doskok.

4. Doskok amortizirajte na obe nogi hkrati, spet tako, da ste pokrčeni v skočnem in kolenskem skoku.

Za lažjo izvedbo trika "ollie" vam Kvas svetuje naslednje vaje: brez deske poskakujte z noge na nogo, z desko na mestu poskakujte z repa na rep deske (s prednjega dela deske na nos in z nosa na rep deske); preskakovanje ovire; "ollie" tekmovanje, kdo skoči višje; drsenje po repu in nosu deske; izvajanje trika "nollie" oziroma "nose ollie", kar pomeni, da odriv izvedete s prednjega dela deske.





Дадаць дакумент у свой блог ці на сайт
Размесціце кнопку на сваім сайце:
be.convdocs.org


База данных защищена авторским правом ©be.convdocs.org 2012
звярнуцца да адміністрацыі
be.convdocs.org
Галоўная старонка